Na fotografiji so citre, Valsonora Zither, ki naj bi jih s seboj na Rakek iz rodne Višnje gore prinesla moja mama Angelca. (Stare slike 1908 Višnja Gora – družina Angele Krištof).
Cítre so ljudsko strunsko glasbilo iz družine brenkal, razširjeno predvsem v alpskih deželah. Imenujejo jih tudi klavir malega človeka. Imajo 30 do 45 strun, od tega 4 ali 5 melodijskih, ostale so spremljevalne. Na melodijske strune se igra s trzalico, na spremljevalne pa s prsti levice. Izvor ni jasen, dokazano pa je, da so že antična ljudstva igrala na instrumente, podobne današnjim citram.
Glasbilo s strunami, na katero se z desnico brenka, z levico pa prebira strune, podolgovate oblike, se na Slovenskem imenuje na splošno citre. Na slovenskem so se pojavile v 19.stoletju. Tovarniško izdelane, akordične ali koncertne citre so bile ob koncu 19. stoletja priljubljene zlasti po trgih in mestih za hišno muziciranje. Do 1. svetovne vojne so bile zelo razširjene, vendar so jih le izjemoma uporabljali za spremljanje petja. Med obema vojnama je navdušenje za citre polagoma splahnelo, le posamezniki so še segali po njih. Po drugi vojni pa so postale zopet bolj popularne, toda v drugačnih okoliščinah. Deloma jim je dal svojo veljavo Ansambel Mihe Dovžana, ki je temu ˝slovenskemu alpskemu˝ glasbilu pridružil še kitaro in bas ter s tem ustvaril svoj tip narodno-zabavnega ansambla.
Citre so postale zelo znane, ko je bila na njih izvajana spremljevalna glasba v film Tretji človek režiserja Carola Reeda. Uporabljene so bile tudi v filmski glasbi Urbana Kodra za film Cvetje v jeseni. Tako so se tudi z zaprašenih podstrešij začeli vračati pozabljeni inštrumenti.
Strokovnjaki pravijo, da so bile citre nekoč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem. Ljudski godci so na njih igrali že v davnih časih (v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem je godec Radovan igral na plunko). V prejšnjem stoletju so se ljudem zelo priljubile zaradi svojega zvoka, za takšno popularnost pa so poskrbeli iznajdljivi evropski trgovci. V Citrarskih šolah (glasbena literatura z navodili za igranje in raznovrstnimi skladbami) je največ priredb slovenskih ljudskih napevov in domoljubnih pesmi.
Kitarske citre ali akorde citre se razlikujejo od konstrukcije in delovanja koncertnih citer. Zamišljene kot amaterske in industrijsko izdelane, nimajo frajtonov, temveč le prosto vibrirajoče strune ali strune, razporejene v akordne skupine. Pod njimi je nameščen poseben notni list (tablatura kot podloge), da se na inštrument, imenovan tudi podložne citre, lahko igra tudi brez poznavanja glasbe.
Ne spomnim se, da bi mama kdaj igrala nanje. Je pa zato ata Mirko, ki je nekaj časa igral tudi pri rakovških tamburaših. To je bil verjetno tudi vzrok, da sta nabavila tablature. To sta nabavila pri Antonu Novaku iz Maribora okoli leta 1930.
Anton Novak
Družina upokojenega avstro-ogrskega kapetana Antona Novaka (1868-1948) in Leopoldine Novak (1876-1960) je od leta 1919 živela v Mariboru. Pred tem se je družina zaradi očetovega poklica neprestano selila, zlasti po Dalmaciji. V naslednjih dvajsetih letih v Mariboru so trije izmed Antonovih sinov močno vplivali na oživitev lokalnega političnega prostora. Po očetovi prisilni upokojitvi iz vojske Kraljevine SHS v začetku dvajsetih let (zapletel se je v prepir s srbskimi častniki, ki so gledali podcenjevalno in žaljivo na nekdanje častnike v vojni poražene vojske) so bili Novakovi neprestano na robu finančnih zmožnosti, zato se je Anton preživljal na vse mogoče načine: kot lovec na strupene kače, dobavitelj okrasnih morskih zvezd in ježkov za trgovske mreže, »izdelovalec not za citre«, konservator metuljev in hazarder, »ki je s kvartanjem reševal budžet družine, kadar so bili pod ničlo, spet in spet«. Doma je imel zmeraj več deset želv za prodajo, ki jih je eden od sinov vsakodnevno vodil v bližnji park na pašo. Prva izmed otrok zakoncev Novak je bila hči Mara rojena v Sinju. Vsi ostali otroci Leopoldine in Antona Novaka so bili sinovi. Jerko rojen v Sinju, Rudi rojen v Zadru in še Leo/Leopold rojen v Mariboru, Anton/Ante rojen v Benkovcu ter Miroslav/Fric rojen v Zadru. Starejša brata Leon (glasbenik) in Ante (diplomirani pedagog in psiholog) sta imela velik politični vpliv na najmlajšega Mirka (diplomiranega geografa); vsi skupaj pa so v tridesetih letih 20. stoletja sestavljali znano mariborsko trojko komunistično delujočih bratov Novak.
Družina Antona in Leopoldine Novak je bila po prvi svetovni vojni prijavljena na Wilsonovi ulici (Melje) v Mariboru, od leta 1932 pa na Stritarjevi ulici, kjer sta Anton in Leopoldina preživela tudi drugo svetovno vojno in nekaj let po njej, dokler se ni Leopoldina po moževi smrti preselila k hčeri Mari v stanovanje v centru mesta, ki ji je bilo dodeljeno po vrnitvi iz taborišča. Pogoste selitve, ki jih izpričujejo kraji rojstev otrok zakoncev Novak, so članom družine dajale izstopajoč pečat duhovne odprtosti in življenjske neustrašnosti.
V zbirki je preko 90 notnih podlog – »tablatur«. Vse so risane ročno in opremljene z žigom Antona Novaka.
Kaj pomenijo posamezne oznake na notni podlagi? Najprej navpična črta, ki določa do kot se vstavi notno podlago. Ta mora biti pod prvim melodijskim nizom. Premice določajo smer igranja, note določajo trajanje tonov (celinka, polovinka, osminka….), številke pa spremljavo melodije, pri harmoniki bi rekli base.
V zbirki prevladujejo narodne, ljudske in ponarodele pesmi. Naj naštejem le nekatere: Barčica po morju plava, Vsi so prihajali, Kje so moje rožice, Rožic ne bom trgala, Slovenec sem, Regiment po cesti gre, Mati zakliče, Lepo mi poje črni kos, Je pa davi slanca padle, Bratci veseli vsi, Al me boš kaj rada imela, Luna sije, Po jezeru in še vrsto drugih.
Kasneje sem se tudi sam, poleg harmonike, kot samouk učil igranja citer. Ker so bile precej razglašene, sem iskal ustreznega uglaševalca, vendar mi to ni uspelo. Pač ni bilo interneta. Danes dobiš vse. Igranje na citre izgleda "simpl kot pasulj", pa ni!
Prispevek je napisal: Miro Juvančič