Na fotografskega mojstra Zirmanna in njegovo kvalitetno fotografsko produkcijo me je pred leti opozoril znani slovenski fotoreporter Edi Šelhaus. O fotografu Zirmannu, o njegovem življenju in delu, je bilo do sedaj bolj malo znanega. Zato smo s pomočjo njegove vnukinje Lilijane Zirman Murovec rekonstruirali Zirmannovo življenjsko in profesionalno pot. Pri tem nam je z zanimivim pričevanjem pomagal legendarni postojnski frizer Janko Ozbič. Fotografi, ki so do danes najbolj zaznamovali Postojno, so Maks Šeber, Jakob Zirmann, Vilko Filač in Zirmanovi nasledniki.
Ob 90. letnici njegovega prihoda v Postojno smo 6. februarja 2013 ob slovenskem kulturnem prazniku v Notranjskem muzeju pripravili s pomočjo družine Zirmann – Murovec lepo obiskano razstavo Fotoatelje Jakoba Zirmanna avtorja Dejana Vončine in oblikovalke akademske kiparke Paole Korošec. Istega leta je po razstavi v samozaložbi izšel dvojezični lično oblikovan katalog z istim naslovom. Katalog je oblikovala arhitektka Mojca Turk Avsec.
Me pa veseli, da imam možnost predstaviti na strani Stareslike fotografskega mojstra Jakoba Zirmanna ob 100. letnici njegovega prihoda v Postojno 1923. S svojimi mojstrskimi koloriranimi portreti je pustil viden pečat v slovenskem prostoru. Vir: Primož Lampič, Svetloba kot barva – Obarvana in barvna fotografija ter barvni tisk na Slovenskem od začetkov, do leta 1945, MAO, Beletrina 2014, str. 31, 32.
Zaradi skrbnosti družine Zirmann Murovec in pozitivnega odnosa do lastne zapuščine se je ohranilo veliko dragocenega fotografskega gradiva, ki bi ga morali ob podpori Občine Postojna ohraniti in posredovati na ogled širši javnosti. Tu imam v mislih stavbo v središču Postojne, nekdanjo Kutinovo hišo, kjer bi lahko del prostora namenili prav predstavitvi Zirmannovega fotografskega opusa, saj je Zirmann izvrstno koloriral med ostalimi tudi Kutinovi hčeri Miljano in Iris.
Življenje in delo
Jakob Zirmann se je rodil 15. januarja 1892 v kraju Nogaredo di Prato v videmskem okraju (Italija). Fotografske obrti se je pred prvo svetovno vojno izučil pri mojstru fotografije Antonu Jerkiču v Gorici. V Postojno se je priselil po vojni in leta 1923 in na Jamski cesti odprl svoj prvi Atelje Fotografia Moderna. Takrat še ni bilo uličnih številk temveč mestne – Postojna 256. Že tedaj je fotografiral poroke, birme in družabne prireditve ter razvijal filme ljubiteljskim fotografom. Bil je nemirnega duha, zato je rad potoval po svetu. Tako je na Dunaju spoznal svojo bodočo ženo Ljudmilo (1898 – 1953), s katero se je poročil leta 1924 in jo prav tako uvedel v svet fotografije.
Leta 1928 sta skupaj odprla nov Fotoatelje v Gregorčičevem drevoredu, nato sta odšla okoli 1930 v Južno Ameriko in ZDA, vendar sta se zaradi gospodarske krize kmalu vrnila nazaj v Postojno in leta 1935 odprla Atelje Fotografia G.(iacomo) Zirmann v hiši, kjer je danes Pizzerija Minutka. Ljudmila je delala v ateljeju, medtem ko je Zirmann deloval na terenu.
Žena je dobro zaslužila predvsem s fotografiranjem italijanskih vojakov, ki so se fotografirali za spomin in fotografije pošiljali domov. Leta 1943 je za 90.000 lir kupila od Italijana Tommasa Prioglia, ki se je z družino umaknil v Italijo, po besedah Ozbiča, najlepšo hišo na današnji Prešernovi ulici v Postojni, kjer je še danes Foto atelje Zirman - Murovec oz. Foto atelje Postojna.
Zirmann je bil kvaliteten in podjeten fotograf. Na to kažejo številne lepe razglednice, ki jih je posnel in s tem povečal vidnost svojega dela v širšem Primorskem okolju. Nekatere panorame in kraji, ki jih je posnel med obema vojnama kot predloge za razglednice: Čepovan, Komen 1924, Divača, Koritnica, Kojsko 1926, Podkraj 1928, Knežak 1930, Črni Vrh 1931, Idrija 1942, 1945 itd.
Od leta 1923 do 1943 je skozi objektiv spremljal tudi vizualno podobo in razvoj Postojne kot pomembnega obmejnega mesta pod italijansko okupacijo in okolice: Orehek, Hrašče, Matenja vas Hruševje, Pivka ipd. Glede na zavidljivo število ohranjenih razglednic lahko upravičeno zapišemo, da je bil Zirmann med leti 1920 in 1945 eden vidnejših fotografov, založnikov in izdajateljev razglednic. V ta krog sodijo tudi: Maks Šeber (Postojna), Stein Cadel (Trst) in Feliks Bajt (Idrija).
Ohranjene podobe Postojne in drugih primorskih krajev, mest in pokrajine kažejo na Zirmannov nemirni, ustvarjalni značaj in ljubezen do dela na terenu. V ta namen je imel v svojem avtu improvizirano temnico, tako da je iz posnetih filmov lahko sproti izdeloval fotografske povečave.
S tiskarjem, fotografom Maksom Šeberjem sta se poznala, zato mu je tiskal razglednice. Po ukinitvi tiskarne Šeber 1948 je Zirmann kupil nekaj opreme in tudi sam izdeloval razglednice. Čeprav po letu 1945 zaradi vsesplošnega pomanjkanja, med ostalim tudi fotografskega materiala, ni mogel več v takšnem številu kot prej izdelovati in izdajati razglednic.
Ne glede na to, da je bil, velikokrat z doma, pa se je kot mojster fotografije zelo rad ukvarjal tudi z ateljejskim portretom. V družinskem arhivu so se ohranile zelo lepe portretne fotografije, ki jih je z mojstrsko retušo koloriral in jim dal privlačno barvno podobo. V teh primerih gre nedvomno za umetniški izdelek. Poleg klasičnih črno-belih fotografskih postopkov je za koloriran portret moral obvladati natančno risanje in slikanje. Fotografije so se barvale (kolorirale) s posebnimi prozornimi barvami Pelikan eiweiss – lasurfarben in so se redčile z destilirano vodo. (Izjava Lilijana Zirman Murovec, februar, 2012).
Retuša je bila namenjena glajenju gub, kože, podočnjakov, mozoljev … Na ta način je pomladil in polepšal portretirance. Za negativ retušo je Zirmann uporabljal »retuš pult«, ki je bil narejen po naročilu in svinčnik z grafitno minico, ki se je brusila na brusnem kamnu v zelo tanko konico. Za boljši oprijem grafita na negativ je film namazal z matolajnom (zmes kolofonije in terpentina). Pozitiv retušo pa je izvajal na pozitivu oz. na fotografiji. Uporabljal je fotomaterial Agfa, Ferrania, Forte, Tensi in Fotokemika. Fotografski material je kupoval v trgovini Buffa v Trstu in Fotokemiki v Zagrebu.
Po osvoboditvi maja 1945 je Zirmann nadaljeval s fotografiranjem, italijanske in nemške vojake so zamenjali jugoslovanski, ki so se prav tako množično fotografirali za spomin. Z rdečo barvo je koloriral zvezde na kapi, našitke na uniformah in uniforme, da so bili videti čim lepši.
Po upokojitvi leta 1955 je še vedno fotografiral na terenu vse do leta 1962, ko je hudo zbolel. Umrl je leta 1965 v bolnici v Ljubljani.
Sklepna beseda
Fotografski mojster Jakob Zirmann je imel vse lastnosti kvalitetnega, inovativnega in podjetnega fotografa. Ni bil le obrtni fotograf, temveč je fotografijam z barvnimi posegi dajal umetniški pridih (npr. kolorirani ženski portreti).
Vrh njegovega opusa vidimo poleg koloriranih portretov tudi v raznovrstnih razglednicah, ki so za proučevanje medvojne stavbne, urbanistične in kulturne zgodovine Postojne in okoliških krajev ter krajev in kulturne krajine Slovenskega Primorja neprecenljive vrednosti. Kot uspešen fotograf in založnik ter izdajatelj razglednic nam je zapustil dragoceno fotografsko dediščino. K temu je vsekakor pripomogla tudi njegova žena Ljudmila s trdim delom v temnici in ateljeju. Predvsem pa je ob njegovi odsotnosti skrbela, da je fotografska dejavnost nemoteno potekala.
In tako je še danes. Le malo je danes v Sloveniji foto ateljejev, ki so uspeli z znanjem, iznajdljivostjo in pogumom ohraniti fotografsko dejavnost 100, let kot je to uspelo Ateljeju Zirman – Murovec, oziroma Foto ateljeju Postojna. Ta še danes uspešno prenaša Zirmanovo fotografsko dejavnost, in sicer na novih digitalnih osnovah. Stalnost in inovativnost še danes prinašata dovolj dela. Ponudbo ateljeja pa dopolnjuje še prodaja okvirjev, fotoaparatov, albumov in drugih fotografskih potrebščin.
Za nadaljevanje dolgoletne uspešne družinske tradicije Zirman - Murovec je poskrbljeno, saj sta fotografsko obrt leta 2010 prevzela Zirmannova pravnuka Irena in Marko Murovec.
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, julij 2023