Mobilni telefoni Stareslike, 1. 4. 2022

Naš rojak in vizionar Nikola Tesla je že leta 1909 zapisal, da bo moč v prihodnosti prenašati brezžična sporočila po vsem svetu. Predvidel je celo napravo, ki ne bo večja od ročne ure in bo omogočala prenos govora, glasbe in slike širom sveta.

Prvi javni telefonski pogovor je bil opravljen 3. aprila 1973. Med sprehodom po New Yorku je Martin Cooper s prototipom mobilnega telefona, imenovanega cegu, poklical vodjo razvoja konkurenčnega podjetja. Prenosni telefon si je želel že od tedaj, ko je videl, da to zmore tudi James Bond v svojem filmu.V Ameriki so prišli prenosni telefoni v uporabo leta 1984. Razvoj mobilnega omrežja v Sloveniji pa se je začel leta 1991, ko je bila ustanovljena družba Mobitel. Aparati so bili težki in strastni požiralci energije. Težave je povzročala tudi nezdružljivost sistemov.

Julija 1991 so v Sloveniji priklopili prve naročnike. Cena priključka naj bi bila 99.000 dinarjev (po Markovićevem tečaju 14.130 nemških mark), plačali so »le« osem tisoč mark. Porast mobilne telefonije se je začel leta 1988. Takrat je Mobitel lansiral znamko Mobi. Telefoni so postali cenovno dostopni vsem. Klicanje je bilo omogočeno s predplačniškimi karticami. Najuspešnejša Mobija sta bila Mobireglja (zgoraj na sliki) in Mobičuk. Sledili so še drugi paketi, imenovani po slovenskih pticah: Mobidetel, Mobibelka, Mobikosec. Slike teh ptic so bile tudi na karticah za »polnjenje« mobilnega telefona.

Čuk je bil v rumeni ali zeleni barvi in lažji kot reglja. Ravno tako je omogočal dve uri pogovorov. Namenjen je bil mlajšim uporabnikom. Starši so ga lahko zaklenili tako, da je delovalo le devet številk za hitro klicanje.

Reglja je imela preprost zeleno-črn zaslon, ki je »zmogel« le dvanajst znakov besedila. Ni imela ure. Nastavljenih je bilo nekaj melodij, ki smo jih znali vsi na pamet. Jaz sem imela naštimano konjenico v napadu. Baterija je v stanju pripravljenosti zdržala 83 ur oziroma naj bi. Zdaj, ko imamo, se moramo pogovarjati. Kakšno stanje pripravljenosti neki! Pogovarjal si se lahko dve uri. Za ene premalo, za druge za cel mesec. V 14 dneh so prodali enajst tisoč paketov reglje in tri tisoč petsto čukov.

Vsi vemo, da moški ostanejo otroci, le igrače so vedno dražje. Tako je bilo z mojim stricem in tako je z mojim sinom. Filozofija genov je res neverjetna. Takoj, ko so se pojavile Mobireglje, sin nujno eno rabi. Skrajni argument je bil, da ga bom lahko vedno poklicala. Kot da sem ga kontrolirala! Šla sva na rakovško pošto in kupila Mobiregljo. Cena paketa je bila 19.900 tolarjev (moja plača je bila 117.238 tolarjev). Sin je bil tudi jamar. Problem je nastal, ko so šli v kakšno jamo, ki se nahaja tam, kjer se parijo volkovi in ni bilo signala.

»Strokovnjaki« so ugotovili, da je to zato, ker ima telefon premalo hercev. Na herce se pa ne spoznam, razen na tiste pri pokru, in nimam pojma, kaj to pomeni oziroma če to dejansko drži. Sklep je bil, da je treba kupiti nov telefon. Ampak ne kar enega, ker takega že imamo. Ne. Treba je bilo iti v Italijo po boljšega in seveda dražjega. Izbral si je lepega, kovinsko modre barve. Ker je sin povedal, zakaj rabi nov telefon (ker star ne »vleče«), je trgovec dejal, da ima ta pa toliko hercev, da bo vlekel tudi v Baški grapi. Kako neki je vedel zanjo? Smo ga kupili. Če bolj natančno povem, ga je vzel sin, plačala pa jaz. V spominu imam številko 80.000. Ne vem pa več, ali je bil toliko lir, ali je imel toliko hercev. Kmalu za tem je nastopil 31. oktober. Kot vsako leto sem peljala mamo na pokopališko turnejo. Ko smo bili le še tri ovinke od tetine hiše, je mama sinu rekla: »Zdaj pa le pokliči teto Olgo, da bo vedela, da prihajamo.« Je klical pa telefon ni delal. Ni bilo signala. Mi se nismo spomnili, da brez oddajnika ne dela, trgovec pa je živel v razviti državi, kjer je bil oddajnik za vsakim vogalom, pa tudi Italija je precej ravna in verjetno ni pomislil, da imamo v Sloveniji le en par oddajnikov.

Potem je prišla Nokia 3310. Telefon je bil uspešnica v svetu in najbolj razširjen telefon v Sloveniji. Prodajati so jih pričeli leta 2000 in do leta 2005 so jih prodali 126 milijonov. Če drugega ne, je bila baterija nadpovprečno zmogljiva. Imel je še druge funkcije, ki jih dotedanji mobiji niso imeli: glasovno izbiranje številk, računalo, opomnik in časovnik.

Ko si je sin kupil ta telefon, sem dobila italijanskega. Nokio pa ne dolgo za tem, ki si je nabavil Blackberryja. Nokia je bila res fejst, z menijem za butle in sem takoj zapopadla. Nekega dne je prišel domov od nekod in prvo, kar mi je rekel: »Veš, mati, en gospod Ericsson je živel. Izumil je prenosni telefon. Prenosni se imenuje zato, ker ga lahko nosiš s seboj.« Ja, me je klical, pa se nisem javila, ker sem bila na njivi.

Blackberry je bil prvi pametni telefon, s katerim si lahko pošiljal elektronsko pošto. Tudi tega sem dobila, ko si je kupil prvi pametni telefon. Pametnega telefona sem se otepala z vsemi štirimi, dokler se je dalo. Končno me je postavil pred dejstvo, da ga le še jaz nimam in da bom dobila njegovega, ker on rabi novega. Zdaj sva tudi midva s telefonom pametna – vsak po svoje.Če česa nisem znala, je me podučila osemletna vnukinja. Namestila mi je tudi aplikacijo Viber, »da se bova lahko zastonj pogovarjali« in še nekaj drugih aplikacij, ki naj bi jih potrebovala. Kasneje sem porabila cel, dan, da sem pogruntala, kako jih odstraniti in to tudi naredila. Nimava se rada, moj pametni telefon in jaz, nekako pa le peljeva.