Milan Bavec se je rodil v Brežicah leta 1938. Bil je občutljiv, nežen in bolehen otrok. Že v rani mladosti je prebolel škrlatinko. Ne glede na njegovo kasnejšo tragično življenjsko pot lahko zapišemo, da sta ga imela starša zelo rada. To, kar navsezadnje dokazujejo dopisnice, ki jih je leta 1942 Vinko Bavec pisal svoji ženi Mariji iz italijanskega taborišča Monigo, v katerih poleg obeh hčerk ljubeče omenja svojega sinčka Milana. Na to kažejo tudi ohranjeni številni lepi Milanovi portreti, ki sta jih posnela starša, ko je bil še otrok. Zaradi nesrečnega padca na glavo in hudega udarca se je težko zbral. Velikokrat ga je že kot otroka bolela glava in tudi pri govoru je imel težave.
Vinko in Marija Bavec sta ga že kot mladeniča začela seznanjati z osnovami fotografskih postopkov, ker sta želela, da bi nasledil družinsko fotografsko obrt sredi Brežic. Zato je že v družinskem krogu pridobil solidno fotografsko znanje, ki pa ga zaradi spleta nesrečnih okoliščin ni mogel v celoti izrabiti. Za bolehnega, občutljivega in čustvenega mladeniča so bila pričakovanja staršev previsoka in nerealna (predvsem zaradi avtoritativnega očeta Vinka Bavca).
Nečak Stojan Dominko se spominja: »Že kot desetletni otrok je doma pod budnim očesom starega ata (Vinka Bavca) pomagal pri izpiranju slik, kasneje jih je tudi delal v temnici. Milan je bil ljubljenček starega ata. Izučil se je fotografske obrti v krogu družine in si pridobil kvalifikacijo priučenega fotografa.«
Sosed Primož Rueh pa o neljubem dogodku takole pripoveduje: »Leta 1954, ne spomnim se meseca, me je Milan popoldne poklical v fotografsko delavnico in mi v temnici, kjer so razvijali slike, pokazal za pubertetnika zelo zanimivo fotografijo golega dekleta. Dekle sva z Milanom dobro poznala. Seveda je bil pogled na golo dekle zelo privlačen, tako da je Milan naredil dve fotografiji; eno je dal našemu prijatelju in sošolcu Jožetu. Fotografijo je odkrila Jožetova mama in jo takoj odnesla na policijsko postajo (takratno milico) v Brežicah. To dejanje je bilo za Milana kasneje usodno in tragično. Njegovega očeta Vinka Bavca so privedli na zaslišanje in ga začeli zasliševati in sodno preganjati. Zadeva je prišla v kratkem času na sodišče. Oče Vinko Bavec je bil obsojen na enoletno zaporno kazen, odsedel pa je pol leta. Po prestani kazni še tri leta ni smel opravljati fotografskega poklica. Kazen je družino Bavec materialno zelo prizadela.
Takrat je delo na mamino prošnjo v fotoateljeju prevzela hčerka Sonja in tudi vsi sosedje smo pomagali, da je družina nekako preživela.« Posledičnega dogajanja pa se nečak Stojan Dominko takole spominja: »Ko je bil oče zaprt, so Milana poslali v nadaljnji uk k fotografu v Kočevje. Po dveh mesecih se je vrnil domov ves shiran in utrujen. Dejal je, da je moral po cele dneve kopati na njivi, fotografske opreme ni niti videl. Nato ga je mama (Marija Bavec) 16. junija 1956 poslala v uk k kvalitetnemu fotografu Maksimilijanu Zupančiču v Radeče. Ponovno se je vrnil domov, čeprav so se v tistem obdobju Bavčevi težko preživljali.«
Sosed Rueh se spominja, da je po prestani kazni Vinko Bavec izvedel, na kakšen način je prišla fotografija golega dekleta v neprave roke. »Zaradi tega je bil kot avtoritativen in vzkipljiv oče zelo jezen na sina, zato je moj sosed in prijatelj Milan pobegnil od doma v Celje in bil nekaj časa zaposlen kot fotoreporter pri Fotoliku v Celju. Nato je odšel h Gorenjskemu glasu v Kranj, kjer je opravljal fotografsko delo, toda ne za dolgo. Leta 1957 mu je po večkratnem poizkusu uspelo pobegniti v Avstrijo in po šestih mesecih begunskega taborišča v Salzburgu mu je uspelo z ladjo iz Trsta z ostalimi begunci – prebežniki oditi v Avstralijo. V Avstraliji kot priseljenec Milan ni imel sreče. Bil je kaznovan in zaprt."
Po prihodu in tragičnih izkušnjah v Avstraliji je hudo psihično zbolel, tako da je po prevzemu obrti po umrlem očetu leta 1969 preživel polovico časa v bolnici za živčne bolezni v Vojniku, drugo polovico pa v fotoateljeju v Brežicah. Kljub bolezni se je Milan rad posvečal fotografiji. Ljubil je delo v ateljeju. Poznal je vse postopke izdelave kvalitetne črno-bele fotografije. Do vajenk je bil zahteven in strog. Iz njegovega opusa izstopajo predvsem lepi ženski portreti.
Po pisni izjavi nečaka Stojana Dominka je portrete v ateljeju fotografiral na svojstven način: »Bil je mojster osvetljevanja portretov. Z ekspozicijo in osvetlitvijo (bolj svetle fotografije) je uspel odpraviti pomanjkljivosti portretirancev; za razliko od svojega očeta, ki je pomanjkljivosti odpravljal z retušo. Kljub dodatnemu osvetljevanju portretirancev je uspel ohraniti izris in ostrino. Milan je bil predvsem ateljejski fotograf, čeprav je hodil tudi na teren fotografirat poroke, birme, družinske slovesnosti. Sicer pa se je terena v principu izogibal zaradi težav z alkoholom. Ohranilo se je tudi nekaj njegovih ateljejskih barvnih fotografij, ki pa niso dovolj kvalitetne, saj je bila barvna fotografija v sedemdesetih letih 20. stoletja še v povojih. Iz fotografske zapuščine Milana Bavca je razvidno, da je bil ne glede na tragično življenjsko izkušnjo kvaliteten fotograf in je kot tak pustil viden pečat v družinski fotografski dejavnosti.
Prispevek je napisal Dejan Vončina, maj 2013.
Vir: Dejan Vončina - Fotografi družine Bavec, Orbis, 2014