Loading

Sestra Hermina (Justina) Pacek Stareslike, maj 2023

Sestra Hermina (Justina) Pacek – prva fotografinja med sestrami usmiljenkami

Justina Pacek je bila vseskozi povezana z družino Bavec v Brežicah. Njeno telefonsko številko mi je leta 2011 dal Bavčev vnuk Stojan Dominko, ki mi je rekel: »Upam da ti bo uspelo vzpostaviti stik z usmiljeno sestro Hermino (Justino) Pacek,« ki je bila v negovalnem sestrskem domu Sv. Katarine v Mengšu. Že takoj sva vzpostavila zaupen in topel odnos, ki mi je omogočil, da sem jo v prvi vrsti ovrednotil in predstavil kot fotografinjo.

Justina Pacek se je rodila 27. februarja 1931 v vasi Malo Mraševo pri Kostanjevici na Krki. Otroška leta je preživljala v domači vasi do 15. junija 1942, ko je bila družina izseljena v nemško delovno taborišče Lautenhal. Tam ji je 24. junija 1945, umrla mama. To je bil hud udarec za sestre in brata ter očeta. Justina je tako zgubila mater, ki jo je vzgajala v katoliški veri. Justina je vseskozi rada risala in pozneje slikala v tehniki olje na platno, predvsem nabožne motive pa tudi lepo naravo, ki jo je privlačila. Leta 1954 je tri mesece gospodinjila pri akademskem kiparju in medaljerju Vladimirju Stovičku v Leskovcu pri Krškem. Ta jo je dodatno seznanil z osnovami risanja in slikanja z oljem na platno. Leta 1955 je hči fotografinje Marije Bavec in znanega fotografa Vinka Bavca Sonja Bavec Dominko v Brežicah pri železniški postaji, pri Merlaku, odprla svoj fotografski atelje in je potrebovala dobro retušerko za posnetke na steklenih ploščah. Marija Bavec je Justino pregovorila, da se je leta 1956 začela učiti fotografske obrti pri njeni hčeri Sonji.

Zelo je bila navezana na Marijo Bavec – Mimi. O Mimi je povedala naslednje: »Gospo Mimi Bavec sem prvič srečala in spoznala po vojni v naši vasi Malo Mraševo po prihodu iz nemške internacije leta 1945, ko je obiskala svojo prijateljico in sovaščanko iz Sajevca pri Ribnici gospo Nežko Jalovec, ki je bila poročena v naši vasi. Vseskozi sem radovedno ogledovala njen fotoaparat, ki je bil v tistem času za nas mlade nekaj čarobnega in nedosegljivega. Leta 1946 me je kot birmanko fotografirala z botro v naši župniji Sv. Križ. Na hitrico je naredila le en posnetek in izginila med množico. Vedela sem le, da je iz Brežic. To je bila moja prva najstniška fotografija po vojni. Gospo Mimi sem ponovno srečala čez nekaj let, ko sem začela slikati olja na platno. Prepoznala je moj risarski in slikarski talent, zato me je pregovorila, da sem se leta 1956 začela učiti fotografske obrti pri njeni hčerki Sonji. Imela sem srečo, da sem stanovala pri gospe Mimi v Brežicah, ki me je gostoljubno sprejela in materinsko skrbela zame ter mi nadomeščala mater. Bilo je nenavadno, da mi ni pustila fizično delati, češ da moram imeti za fotografsko delo nežne roke. Vedela je, da sem verna, zato mi je prijazno omogočila, da sem lahko obiskovala nedeljsko mašo. S postopki razvijanja filmov in izdelavo slik v temnici me je seznanila prav gospa Mimi. Pridobljeno znanje o fotografskih postopkih in fotografiji mi je omogočilo, da sem kot sestra usmiljenka v Beogradu lahko začela samostojno delati kot fotografinja.«

Leta 1957 se je Justina Pacek skrivaj odpravila v Beograd z izgovorom, da se bo izpopolnjevala v fotografiji. Zelo težko se je poslovila od domačih in od dela, ki ga je rada opravljala, fotografije in slikarstva. V Beogradu so jo sestre usmiljenke lepo sprejele Sprejeti je morala tedaj še stroga družbena pravila. Veliko je bilo izobraževanja in uvajanja v sestrsko življenje. Za spomin ni smela obdržati fotografij, vendar pa so ji pustili dobro staro leico, s katero je posnela svojo prvo fotoreportažo o zidarjih v Brežicah. Po sprejemu (noviciatu) je dobila tudi redovno obleko in novo ime, sestra Hermina. Z vztrajnostjo in svojim risarskim, slikarskim in fotografskim znanjem je uspelo prepričati nadrejene, da so ji kljub strogim družbenim pravilom dovolili fotografirati znotraj sestrske skupnosti in po drugem vatikanskem koncilu tudi dejavnost sester na terenu. Leta 1963 so ji zaradi vse večjih potreb po fotografskih storitvah opremili fotolaboratorij in ta ji je omogočil opravljati še drugi poklic, tj. poklic fotografinje.

Nato je hodila v štiriletno medicinsko šolo v Zemunu in se po končani šoli zaposlila na univerzitetni otroški kliniki v Beogradu. Ob upokojitvi leta 1987 je odšla v Slovenijo. Po njenem odhodu so fotoatelje v Beogradu zaprli in fotografsko opremo prodali. S seboj je vzela stari fotoaparat leica, ki ji je pomagal do fotografskega poklica.

Po vrnitvi v Slovenijo je kot katehetka začela učiti verouk, najprej v župniji Frankolovo, nato v Čatežu in Podbočju ter v Cerkljah ob Krki. Skoraj vse poklicno življenje je preživela tudi med otroki in se od njih nalezla otroške veselosti. Leta 2008 je zbolela in bila premeščena v sestrski dom Sv. Katarine Mengeš, kjer je 14. februarja 2016 umrla.

Fotografinja sestra Hermina (Justina) Pacek je enkraten primer v slovenskem in širšem prostoru. Vzrokov je več: v petdesetih letih 20. stoletja se je v Sloveniji in Jugoslaviji le malokatera fotografinja samostojno ukvarjala s fotografsko dejavnostjo, saj je bil to predvsem »moški« poklic; da pa se je s fotografijo ukvarjala sestra usmiljenka, je toliko bolj nenavadno in hvalevredno. Tudi na svetovnem spletu nismo zasledili avtorske fotografske dejavnosti sester usmiljenk po svetu, zato je delovanje sestre Hermine toliko dragocenejše.

Delo sestre Hermine ni bilo omejeno samo na delo z bolnimi otroki, fotografijo in slikarstvo, temveč je segalo tudi na področje ilustracije za otroke, odraščajočo mladino, odrasle in igre. S pomočjo risbe, slikarstva in fotografije je pridobila samozavest in svoje zamisli z mladostnim navdušenjem zaupala tudi drugim.

Tudi fotografska produkcija sestre Hermine ne glede na specifične okoliščine kaže presenetljivo raznovrstno sporočilnost delovanja znotraj sestrske skupnosti v Beogradu in na terenu. Uspela je ohraniti okoli 600 fotografij, ki se v veliki meri nanašajo na sorodnike z družinami, saj jih je spremljala od rojstva do zrelosti. Medtem ko smo v sodelovanju s sestrami v Šentjakobu uspeli v njihovem Provincialnem arhivu HKL Ljubljana med 500 fotografijami, ki jih je posnela s. Hermina v Beogradu naredili dodaten izbor le teh. V večini primerov gre za črno-bele fotografije. Nekatere fotografije še posebej izstopajo s svojo enkratno pripovednostjo in segajo na različna fotografska področja: dokumentarno, zgodovinsko, medicinsko, socialno in etnološko. Posebej impresivne so fotografije starih, bolnih in pomoči potrebnih ljudi v odmaknjenih vaseh, otrok v otroški kliniki, fotografije znotraj sestrskih skupnosti v Beogradu npr. sestre pri številnih opravilih likanju, šivanju, izobraževanju, druženju, izletih v naravo in ogledu kulturnih znamenitosti, pripravljanju ozimnice, drv, umivanju posode, čiščenju, delo v vrtovih, sajenju, kulturnih dogodkih ob 50. letnici province, obiski predstojnic in predstojnikov, fotografije ob obisku v domači vasi Malo Mraševo in v hrvaški katoliški skupnosti v Letnici na jugozahodu Kosova.

Prav Herminina splošna razgledanost, širina duha in neomajna pripadnost fotografiji omogočajo, da bodo prihodnje generacije na fotografijah lahko videle način življenja, ki ga danes ni več. Zato so njene fotografije zelo pomemben dokument časa tudi v širšem mednarodnem kontekstu, saj nismo nikjer, tudi na svetovnem spletu, zasledili tako kakovostnih črno-belih avtorskih fotografij. Prav avtorski pristop in samostojnost (lastna foto delavnica) sta sestri Hermini omogočila, da je ustvarila enkratno fotografsko dediščino.

Birmanka Justina Pacek z botro; 8. 10. 1946; foto Marija Bavec - Mimi
Justina Pacek kot fotografinja Bavčevih na terenu; 1956; foto Vladimir Štoviček; hrani Anica Tičar, Krško
Justina Pacek pred odhodom v Beograd, Malo Mraševo; 1956; foto Vladimir Štoviček; hrani Anica Tičar, Krško
Packova dekleta: z leve Justina, Anica, Rezika in Milka; Malo Mraševo; 1956; foto Vladimir Štoviček; hrani Anica Tičar, Krško
Prijatelji in prijateljice iz rojstne vasi Malo Mraševo, pred odhodom Justine Pacek v Beograd, k sestram usmiljenkam; Krakovski gozd; 1956; hrani Dejan Pacek
Vaški otroci; Malo Mraševo; 1957; hrani Dejan Pacek
Obisk vrhovne predstojnice iz Pariza v Beogradu; 1957; fotografirano s prvim fotoaparatom brez bliskavice; hrani Dejan Pacek.
Dr. Stanislav Žakelj, ravnatelj redovne skupnosti za Slovenijo; Beograd; 1959; fotografirano s prvim fotoaparatom brez bliskavice; hrani Dejan Pacek
Z leve sestra Hermina Pacek in Renata Lovšin v redovniški obleki s kornetom; Beograd; 1962; hrani nečak Dejan Pacek
Justinin fotoatelje; Beograd; 1964; hrani Dejan Pacek
Sestre pri pranju perila; Vračar, Beograd, pred vrtom; 1964; hrani Dejan Pacek
Fotografije članic višegrajske redovne skupnosti, ki so umeščene v risbo; Beograd; 60. leta 20. stoletja; hrani Dejan Pacek.
Kapela sester usmiljenk; Višegrajska, Beograd; ok. 1962; hrani Dejan Pacek
Direktna infuzija; otroška bolnišnica, Beograd; 1965; hrani Dejan Pacek
Portret sestre Hermine Justine Pacek; Brežice; 1964; foto Vinko Bavec; hrani Dejan Pacek.
Kandidatke za sestre usmiljenke; Beograd; 1968. Marijo v ozadju je naslikala sestra Hermina Pacek. Hrani Dejan Pacek.
Obisk pri pravoslavcih; Fruška gora; 1969; hrani Dejan Pacek
Pomoč ostarelim in revnim; Raka pri Krškem; 1968; hrani Dejan Pacek
Igra Gobavca sem poljubila; Višegrad, Beograd; 1969; ob 50 - letnici province; hrani Dejan Pacek
Sestra Hermina z malim bolnikom; otroška bolnišnca v Beogradu; 1985; hrani Dejan Pacek
Katoliška vas Letnica na jugozahodu Kosova, kjer je tri tedne sestra Hermina nadomeščala odsotno sestro; 1987; hrani Dejan Pacek
Siromašna hiša; katoliška vas Letnica, Kosovo; 1987; hrani Dejan Pacek
Odhod sestre Hermine v pokoj; otroška bolnišnica Beograd; 1987; hrani Dejan Pacek
Kipar in medalier Vladimir Stoviček; Krško; 1975 - 76; hrani Dejan Pacek

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, maj 2023

Created By
Milos Toni
Appreciate