Bajček do leta 1953.
Po osvoboditvi maja 1945 je Jože služil vojaški rok v jugoslovanski vojski najprej kot pešak in nato kot fotograf v letalski enoti v Zagrebu. Tam je bilo kar sedem fotografov. Med služenjem vojaškega roka je obiskoval dobro organizirano šolo za pomočnika filmskega snemalca pri Jadran filmu in jo uspešno končal. Po opravljeni vojaščini se je tri leta zaposlil pri Zvezda filmu. Posvetil se je filmski reportaži za Filmske novosti iz Beograda. Dopisništvo je bilo v Ljubljani. Pri zanimivem in dinamičnem delu je spoznaval nove kraje. Takrat so snemali hidrocentralo Mariborski otok, rudnik Mežico, Ptuj, Kidričevo, železarno na Jesenicah, hidrocentralo Moste, gradnjo proge Dutovlje – Sežana, Titovo Štafeto s Triglava itn. Z Edijem Šelhausom sta snemala tudi skoke v Planici. V tistem času so gradili filmsko mesto Košutnjak v Beogradu. Gledali so filme Na Svoji zemlji, Slavica …
Po dobrih treh letih si je zaželel bolj umirjenega življenja, zato je zapustil filmsko reportažo in se 1948–49 zaposlil kot laborant pri fotografu Vladimirju Simončiču – Vlastji.
»Fotografski mojster je imel veliko energije in se je posvečal raznim zvrstem fotografije, ki jih je razstavljal na različnih koncih sveta. Vodil je tudi številne tečaje fotoklubov. Delo pri njem je bilo zanimivo in raznovrstno, pa kljub temu sem si zaželel, da bi zapustil mesto in postal podeželski fotograf. Pri Vlastji je zato opravil tudi mojstrski izpit in se po 14-letih z mojstrskim spričevalom vrnil v prelepi domači kraj – Cerknico. Mislil je, da se bo po nekajletnem poklicnem šolanju v Ljubljani vrnil domov na Notranjsko, toda zaradi tragičnih medvojnih in nepredvidenih povojnih dogodkov to ni bilo mogoče vse do leta 1953.
Leta 1953 sta na pogorišču stare hiše z bratom Edvardom postavila novo hišo in v majhnem prostoru v kleti je Jože predvidel temnico. Istega leta je postal samostojni obrtnik v obdobju, ki privatnikom ni bil naklonjen, saj jih je imela oblast še vedno za ostanke kapitalizma. O svojem težavnem delu v skromnih pogojih je Jože povedal naslednje: »V resnici sem bil velik revež z veliko okorno kamero na meh na steklene plošče 10 x 15 cm in tudi za plan filme z zelo majhnim lokalom in brez socialnega zavarovanja. Vseh težav sam ne bi mogel rešiti. Zahvalo sem dolžan domačim in prijateljem, ki so mi stali ob strani, da nisem klonil, da sem se lahko izpolnjeval v svojem poklicu, ki sem ga z ljubeznijo opravljal. V njem sem našel sebe.«
Cveta Levec: Življenjepis Jožeta Žnidaršiča, Cerknica 2005, tipkopis, str. 5.
Vsekakor sta mu pri delu zelo pomagala znanje in usposobljenost v fotografiji, ki ju je pridobil pri fotografskih mojstrih: Cirilu Böhmu, Franu Pavlinu in Vlastji Simončiču. Z akumuliranim znanjem in izkušnjami ter seveda s talentom je v svoj fotografski objektiv znova in znova lovil skrivnostni svet ljubljene Notranjske, bogat s slikovitostjo narave, trdoživostjo prebivalcev, z duhovno kulturo itn.
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, junij 2023